Kaj ohranja materinsko rano in zakaj je še živa?
Le kako naj podvomim o lastni družini? Starši so mi le nudili streho nad glavo, me vozili na potovanja in počitnice, plačevali za plesne ure in ure italijanščine? Kupovali so mi darila za rojstni dan in božič. Na zunaj je bilo vse v najlepšem redu. Bili smo povprečna in normalna družina, ki je imela srečo. Toda moji simptomi mi govorijo drugačno zgodbo. Doživljala sem anksioznost in panične napade.
Sčasoma sem uvidela, da krepitev nepravega jaza, pridne in ustrežljive punce, ne obrodi pravih sadov. Zato sem želela postati resnična, In odnos z mamo je postajal vedno bolj oddaljen, hladen. Vem, da je v svojem življenju utrpela travmo, o kateri ni želela govoriti. Kot odrasla ženska je skrbela za svojo mater in se ves čas pritoževala nad njo, čutila sem močno napetost v njej. Njena mantra je bila vselej: Potlači, ne kaži šibkosti.
Materinsko rano ohranja zapletena mreža dejavnikov, kamor spadajo osebni (ki jih nosimo zaradi svoje preteklosti), kulturni (ozračje, v katerem smo odraščali), duhovni (čutimo se odrezane od življenja), ter njihove različne prepletenosti. Ko enkrat razumemo vse te prepletenosti, smo bolj sposobni prepoznati materinsko rano in bolj opremljeni za preobrazbo, s čimer rahljamo njen prijem, ki nam omejuje izbire, ter narekuje vedenje. Vse manj se krivimo, vedno manj čutimo sramu in osamo, ki nas ohromi v življenju. Vedno bolj smo opolnomočene in ustvarjalne, bolj navdahnjene in polne energije.
Naši predniki so delovali na način, da lahko čustvo preprosto odmisliš, saj so menili, da v kolikor se o bolečih stvareh ne bomo pogovarjali bodo kar izginile. Če v družini nastane npr. prepir in se kasneje o tem ne pogovorimo, smo prepričani, da konflikt ne obstaja več.
V današnjem času se več ali manj prebuja večina, z njimi pa tudi dejstvo, da se čustva ne razblinijo in da potlačena bolečina ne neha obstajati, če jo le prezremo ali se delamo, da je ni. Bolečina, ki jo potlačimo je bolečina, ki jo predamo naprej. Vsa bolečina, ki jo nočemo predelati, bo vplivala na nas, nam omejevala našo življenjsko energijo, ter v nas ustvarjala zagrenjenost, zamero in stisko. Zanikanje ni plemenito. Prej bi lahko rekli, da je šibkost.
Časi se spreminjajo in danes družba pogum, da si človek najde podporo, da predela bolečino vse bolj razume, kot plemenito. Potrebno je mnogo let osredotočenega dela na sebi, da prekinemo začarani krog medgeneracijske bolečine. In ni pomembnejše naloge, ki bi jo morali izpolniti!
Povzeto po knjigi: Notranja mati; Bethany Webster
Nedavni komentarji