Življenjski tempo časti našo produktivnost, zasedenost in dosežke. Zdi se, da je pri tem prosti čas luksuz ali celo vir slabe vesti. Prosti čas ni nagrada za trdo delo, ampak naša nujnost, tako biološka, kot psihološka. Ko omenjam prosti čas, ne mislim le na čas, ko oseba nič ne dela, gre za čas, ko se v telesu vključijo obnovitveni procesi. Dolgotrajna izpostavljenost stresu, ohranja naše telo konstantno v stanju pripravljenosti (fight/flight) in nas drži v ujetništvu stresa, naš prosti čas pa tisti varni pristan, kjer se regeneracija lahko sploh začne. Če želimo živeti v ravnovesju, skrb zase ni le modna muha ampak osnovna človeška potreba.
Prosti čas naredi prostor za:
- Preventivo pred izgorelostjo
- Znižanje ravni stresa
- Bolj jasne misli in boljšo fokusiranost
- Pristnejše medsebojne odnose
- Ter prostor za vse tisto, kar nas navdihuje- hobije, gibanje, ustvarjalnost in preprosto gibanje
Občutek krivde, ko si vzamemo čas zase, redko prihaja iz sedanjega trenutka. Je odmev našega notranjega kritika in struktur, ki so nas naučile, da je naša vrednost enaka naši funkcionalnosti, produktivnosti. Dokler prosti čas dojemamo le, kot ¨”zasluženo nagrado”, ostajamo ujeti v indentifikaciji z delom. Naša naloga je, da ta vzorec prepoznamo in si zavestno dovolimo prostor bivanja, ki ni pogojen z nobenim učinkom ali rezultatom.
Nedavni komentarji