Špela je bila stara nekaj čez trideset. Ženska, ki je vedno vedela, kdaj je treba poklicati mamo, prinesti torto na rojstni dan, poskrbeti za psa ali poslušati prijateljico do poznih ur. Znala je poskrbeti za vse.
Razen zase.
Že nekaj let je živela v odnosu, v katerem se je počasi začela manjšati. Ne na zunaj – tam je bila še vedno ista Špela, z najlepšim nasmehom in iskrivimi očmi. Znotraj sebe pa je postajala vse tišja, vse bolj nesigurna.
Kadar je nekaj naredila, bi se lahko naredilo bolje….Kadar je podelila svoje misli, je bilo “narobe razumljeno”…..Kadar je pokazala svojo žalost, je bila “preveč občutljiva”.
Partner jo je popravljal skoraj tako pogosto, kot je dihal. Učil jo je, kako naj vozi, kako naj govori, kako naj kuha, kako naj razmišlja. Kot, da je življenje šolanje z njim in on je edini predavatelj.
Špela je tako počasi začela verjeti, da morda res ničesar ne zna. Da v ničemer ni dobra. Postala je vedno bolj nesigurna. Njen občutek vrednosti je kar skopnel.
Potem je umrl njen oče.
To je bila praznina, ki je ni znal zapolniti nihče. Pogrešala je njegove šale, objeme, njegov glas in tisti stavek: “Boš že, Špela. Ti vedno najdeš pot.”
Pa vendar, v svojem domu ni našla opore. Pogosto je bilo slišati stavke: ” Pa saj je minilo že nekaj časa.” …..” A zdaj boš pa ves čas žalostna.”
Besede, ki so zelo bolele. Tako je nastajal vedno večji dvom vase.
Pred njo je bil vikend in partner je oznanil, da ima cel kup obveznosti. “Dobro,” je rekla Špela. V sebi pa je prvič po dolgem času pomislila:
Naredila bom nekaj zase. Jaz grem na morje.
S seboj je vzela psa in se odpravila proti obali. V kraj, kjer je že toliko krat prej bila. Brez načrta. Brez dvomov vase.
Prvi večer je sedela na pomolu in poslušala valove. Nihče je ni popravljal, kako naj sedi. Nihče ni komentiral, koliko časa že gleda v morje.
Naslednje jutro se je zgodilo nekaj skoraj revolucionarnega.
Zbudila se je… …ko se ji je zbuditi pasalo. Ne zaradi budilke.
Ne zaradi pripomb. Ne zato, ker “bi morala”.
Odprla je okno, vdihnila slan zrak in se nasmehnila sama sebi.
Šla je na dolgo kavo. Tako dolgo, da se je kava skoraj užalila.
Brala je knjigo. Počasi. Eno stran tudi trikrat, ker je vmes opazovala galebe.
Sprehajala se je ob morju. Pobrala je školjko. Kupila sladoled. Sedela na klopci.
In prvič po zelo dolgem času ni čutila potrebe, da bi komu razlagala, zakaj.
Največje presenečenje pa je prišlo med opazovanjem sončnega zahoda in poslušanjem valov. Uživala je v samoti. Ne tisti strašni samoti, ki se je je bala toliko let. Ampak v miru.
V prostoru, kjer nihče ni ocenjeval, popravljal ali odločal namesto nje.
Na zmenku z Špelo ji je bilo neverjetno lepo. Izkazalo se je, da zna biti prijetna družba.
Da se zna nasmejati. Da rada bere. Da rada hodi bosa po pesku. Da zna dolgo gledati morje, ne da bi ji bilo dolgčas. In da je veliko močnejša, kot si je zadnja leta pustila verjeti.
Ko se je v nedeljo vračala domov, ni imela odgovorov na vsa vprašanja. Ni vedela, kako bo videti njena prihodnost. Ni vedela, ali bo ostala ali odšla. Vedela pa je nekaj pomembnejšega. Samota ni njen sovražnik.
Morda je bila ves ta čas prav samota tista, ki jo je potrpežljivo čakala, da bi ji lahko pokazala nekaj zelo preprostega. Da je Špela dovolj. Takšna, kot je.
In da je bil tisti vikend pravzaprav njen najlepši zmenek po zelo dolgem času. Ker se je prvič po mnogih letih zaljubila v svojo lastno družbo.
Nedavni komentarji