Spoznanje, da so medsebojni človeški odnosi bistvu temelj duševnega zdravja, hkrati pa so tudi najmočnejši vir našega osebnega zadovoljstva, so naš pristan našega osebnega miru, ki ga lahko najdemo v sebi, odlična predispozicija naše osebne rasti, se v naši družbi vedno bolj uveljavlja. Vse nas najgloblje zaznamujejo prav odnosi, predvsem in prvo iz naše primarne družine. Tako lahko različne patologije v odrasli dobi izhajajo iz ranjene pripadnosti primarni družini, in travmatičnih izkušenj. ¨Skupne lastnosti takim ljudem so, nizek občutek lastne vrednosti, slaba samopodoba, in navidezna samozadostnost, ki so lahko kazalniki različnih težav, ki se kasneje razvijejo v medosebnih odnosih (Benedik, 2014).
V času v katerem živimo vse poteka hitro, ugodje in zabava pa sta tista, ki pogosto nadomeščata odsotnost duhovnih vrednot, kjer se lahko odvijata iskren odnos in ljubezen; Vse bolj pogosto se dogaja, da ravno zato ljudje iščejo bližnjice in lahke rešitve na vseh področjih svojega življenja. To se čuti tudi v odnosih. V naši družbi je pomembno biti zmagovalec, kar pomeni izpolniti pričakovanja drugih, ki so vse prej, kot normalna. Vse bolj hlepimo po laskanju in odobritvi drugih. Le tisti, ki dosegajo take cilje, so nekaj vredni (Lasch, 2012).
Zato tudi zdravi in zreli partnerski odnosi niso lahki, ker nas vabijo, da naredimo korak bližje k drugemu. Vabijo nas, da pokažemo sebe.
Velika večina ima za seboj odnos, ki je pustil posledice na nas. V kolikor smo doživeli zapuščanje, zanemarjanje, obsojanje, nesprejemanje, večno kritiko, podcenjevanje in izrabljanje, se lahko zgodi, da mu odgovorimo z razočaranjem, zavrnitvijo, jezo ali zamero. Zametke za takšne odnose lahko pridobimo že v otroštvu, žal pa vodijo v odnose, ki so lahko katastrofalni (Bennett- Goleman, 2001).
V sedemdesetih letih je Boszormenyi-Nagy ustvaril koncept relacijske etike, s katerim lažje prepoznavamo dinamiko partnerskega odnosa in osvetlimo osnovne etične predpostavke, ki so nujno potrebne za odnos. Ena izredno pomembnih komponent je lojalnost, ki je alternativa zvestobi. Obstaja pet predpostavk zaslužene lojalnosti:
- Enakovrednost in enakopravnost. Oba partnerja sta, ne glede na okoliščine enakovredna in enakopravna. Ne glede na to, ali je med partnerjema zavesten ali nezaveden dogovor glede tega, da si oba priznavata enake pravice in vrednosti.
- Obračunljivost. Pogosto partnerji kršijo dogovor o enakovrednosti ali enakopravnosti in pri tem ne sprejemajo odgovornosti, ter iščejo različne izgovore.
- Tu so pogoste kršitve v smislu neupoštevanja pravic in vrednot partnerja – izražanje čustev, pozornosti, spolnih želja…
- Sposobnost identificiranja s čustvi in bolečinami nam pomembnih drugih. Sposobnost empatije omogoča, da pri svojih odločitvah upoštevamo tudi drugega in nam tako to preprečuje, da bi zavestno škodovali drugim.
- Sposobnost čutenja krivde in kesanja. Pogosto se v vsakem partnerskem odnosu zgodi, da ni upoštevan kakšen medsebojno sklenjen dogovor. V takem primeru je zelo pomembno, da se tega zavedamo in se iz tega nekaj naučimo, sicer nekomu zadamo rane (nezaupanje, previdnost, oddaljevanje). Ko je ran preveč, jih lahko popravimo z občutki krivde in zagotovilom, da se situacija ne bo ponavljala.
Če se v odnosu ne vzpostavi lojalnost, se zelo hitro pojavi disharmonija v odnosu, ki se lahko zrcali na različnih področjih. Vseh pet predpostavk je izredno pomembnih, saj če niso upoštevane, so vzrok konfliktov v odnosu, ustvarjajo toksičen odnos, obstaja možnost nezvestobe in hitrejšega končanja odnosa. Če ta načela eden od udeležencev krši, se na drugi strani čuti prizadetost, manjvrednost, neupoštevanost, primanjkljaj ljubezni, kar vpliva in botruje konfliktom v odnosu (Boszormenyi-Nagy, 1973).
Nedavni komentarji