,Pomembno: Vsi mi smo nekoč (bili) “depresivni” – pa vendar to ne pomeni da je prisotna motnja. Tu želim omeniti le pogled v srž in pa sporočilo depresije, da bi lahko razumeli to delovanje duše. Če vzamemo v obzir da beseda prihaja iz glagola deprimo, ki pomeni “potisniti” – tak pritisk navzdol nas spodbuja k razmišljanju : Kaj depresivna oseba potiska?

Agresivnost

Ko govorimo o agresivnosti, mislimo na obliko življenske energije in aktivnosti. To je tista energija, ki nam je potrebna da zjutraj lahko vstanemo iz postelje. Kadar smo prehlajeni ali izčrpani zaradi morda prevelikega napora, ki je za nami – mi nimamo energije (agresivnosti za premike). Enako je, ko smo depresivni, samo da takrat manjko energije prihaja od znotraj, in ne traja tako kratko kod prehlad.

Agresija, ali premik ki je namenjen k zunanjemu svetu, se vrača  na osebo ki nima podpore, da dovrši premik k zunanjemu. To je mehanizem, ki kaže na to, da originalna želja in potreba nosita neko nevarnost za to osebo, tako da se potem taka oseba ščiti in umika.

Lahko rečemo, da se v tem slučaju pošiljatelj spremeni v sprejmnika. Najbolj jasen izraz te dinamike se vidi v suicidu. Tisti, ki potiska svojo agresijo, potiska celotno energijo in aktivnost. Potenciranje aktivnosti, kot borba proti depresije je lahko kontraproduktivno in nevarno.

Če vemo da se ta oseba ščtiti s takšnim delovanjem umikanja, potem vemo, da je edini način da ji nudimo pomoč – da odkrijemo izvor straha zaradi katerega je oseba v krču ali v izolaciji. Nihče ne izbira mesto teme in doživljanja teh občutkov zato, ker mu je to lepše namesto, da bi si izbiral druženje v sončnih dneh s prijatelji. Ta oseba se izolira zato, ker čuti da je zanj v tem trenutku to varno mesto – ker zunanji svet je zanj iz nekega razloga nevaren – in mu je paradoksalno v tem trenutku tukaj res bolje, kot pa da bi sprejel rizik zunaj. Ne glede na to koliko to nekaterim zgleda čudno, in ne glede na to kako “objektivno” obstajajo pogoji za drugačno življenje, moramo vedeti, da je v tem momentu, to doživljanje relevantano za izkušnjo depresivne osebe. V kolikor poskušate, da razvrednotite stanje te osebe, lahko naletite na odpor, tega pa si ne želite, še posebej če vam ta oseba nekaj pomeni.

Odgovornost

Lahko rečemo da je depresija najbolj ekstremna pri zavračanju odgovornostisti. Depresivna oseba je bolj nazdol, kot navzgor, bolj pasivna kot aktivna, bolj je usmerjena k smrti kot k življenju.

To se še posebej lahko kaže, ko bi npr. ta oseba morala vstopiti v novo življensko fazo in prevzeti nove odgovornosti.

Preveliko prevzemanje odgovornosti, pa kaže na veliko občutkov krivde, ki so pri depresivnih klientih močno izražena. Aktivno življenje nosi s sabo tudi krivico in odgovornost. To pa je ravno tisto, čemur bi se ta oseba rada izognila. Prevzeti odgovornost pomeni tudi odpovedati se svojih projekcij in sprejeti svojo samoto. Naj vas spomnim, da je krivica del nujnega odraščanja – čemu sledimo, ko gremo za sanjami izbiramo svojo srečo, svojo pot, ne glede na to, da bomo morda izneverili pričakovanja (projekcije) drugih in jih razočarali    

Depresivna oseba še ni obvladala to prevzemanje odgovornosti, zato potrebuje okoli sebe ljudi, ki se jih “drži”. Izguba ali umik od take osebe je lahko zunanji vzrok depresije. Človek tako ostane sam in je primoran da prevzame odgovornost – kar je prav njegova točka frustracije.

Depresija je metaforično srečanje s smrtjo, kot druga polarnost življenja. Vse, kar je živo kretnja, sprememba, družbenost in komunikacija – depresivni osebi je to  odvzeto medtem se

vse bolj manifestira nasprotni pol: apatija, krutost, osamljenost, razmišljanje o smrti.

To področje “smrti” ki  predstavlja Senco (nezavedni del bitja) ki jo je treba integrirati. Ne smemo pozabiti da nam simptom vedno govori kam moramo iti, in da ni zgolj slučaj, da se srečujete s temi temami. Ravno z osvetljevanjem Sence in njenih vsebin ( tisto kar je manj vidno, temno, neulovljivo) odkrivamo strah, ki nas paralizira in se soočamo z vsakdanjimi temami, brez katerih ne moremo dalje v življenju.

Zaključek

Moramo razumeti, da depresija ni lenoba , ampak zelo resno stanje. Ne poskušajte pomagati depresivni osebi na način, da jo razvrednotite ( čeprav je iz vaše točke gledanja morda brezsmiselno), bolj ji bo pomagalo, če si boste vzeli čas in boste ob njej, jo poskusili slišati, razumeti njeno bolečino. S tem naredite pomeben korak. Ni lahko vstopiti v te mračne prostore, čakati v neizvestnosti, brez tal pod nogami, na mestu, kjer nič ni povezano, kjer praznina in tema preplavljata.

T.S.Eliot je rekel da je “pekel mesto kjer nič ni povezano“. Zaradi tega nikomur ni lahko pristopiti k tej megli. Zato ljudje okoli teh oseb poskušajo narediti tako, da vse “obrnejo na veslje in vrnejo na “lepše teme” iz najboljše namere, iz straha in nemoči.

Včasih je tudi terapevtom težko stati na tem mestu, ampak nam pomaga zavedanje in znanje o tem, da je to edini način da pridemo do osobe ki se je povlekla vase in čaka, da nekdo rizkira z njo in razume njeno izkušnjo in bolečino. V pomoč nam je tako supervizija, kot osebna terapija.

Tisto, kar najbolj pomaga je sprejemanje.

V vsakem primeru pa se iz teh „črnih lukenj“ lahko pojavi zopet SVETLOBA in NOVO ŽIVLJENJE. Ali kot omeni Alexander Pope v svojih poemih, “vstopimo s svetlobo in pazljivo korakajmo“. Sprejemanje vodi k osvobajanju. Spoznajte svojo dušo in pristopite k svojim strahovom. Svetloba in tema sta dva konca istega kontiniuuma, tako kot zavedno in nezavedno. Tudi dan ne obstaja brez noči. Noč pa je lahko čudovita – ampak le če smo pripravljeni spoznati lastne “demone”, in če se naučimo, kje obstaja svetilka v primeru, da zmanjka elektrike.

Če ne bi bilo noči, kako bi zmogli videti zvezde?